Josip Hutter je v Mariboru znano ime. V Kočevju rojeni tekstilni podjetnik je v mestu ob Dravi pustil velik pečat, njegova tekstilna tovarna pa je dajala kruh številnim mariborskim družinam.
Josip in Elizabeta sta se po koncu prve svetovne vojne spoznala v Ljubljani, kjer sta po poroki živela še nekaj časa. Leta 1922 sta se preselila v Maribor, ki je bil v prvi polovici 20. stoletja pomembno industrijsko mesto in največje središče takratne tekstilne industrije.
Skupaj sta postavila družinsko tekstilno podjetje J. Hutter in drug, vendar se je Elizabeta posvetila predvsem skrbi za družino in dom. Večeri pa so bili njuni: pogosto sta se rada družila ob kozarcu dobrega konjaka.
Imela sta izjemen čut za zaposlene. Hutter je na Pobrežju zgradil stanovanjsko naselje in počitniško Ribniško kočo na Pohorju, sloviti Hutterjev blok s 141 stanovanji, zgrajen po načrtih arhitektov Aleksandra Deva in Jaroslava Černigoja, pa še danes ponosno stoji v središču mesta.
Po vojni se jima je življenje obrnilo na glavo. Josip je bil zaprt, pozneje pa sta nekaj časa živela v manjšem stanovanju v … Hutterjevem bloku.
V 50. letih prejšnjega stoletja sta se preselila v Avstrijo in v Innsbrucku nadaljevala s tekstilnim poslom.
Zgodbo o ljubezni ter poslovnem in družinskem življenju Josipa Hutterja je v literarno-biografskem romanu Krušni oče lepo popisal Orlando Uršič.
Zgodba Sonje in Valentina se začne s fotografijo: dve dekleti stojita pred kavarno Astoria, ko ena od njiju, Sonja, zagleda esesovca, ki ga je prepoznala iz dogodka v otroštvu.
Najbrž ga sploh ne bi opazila, če ne bi bil njen Valentin v gestapovskem zaporu, potem ko je ranjenega soborca s Pohorja varno spravil domov in si privoščil nekaj kratkih, njen znanec Ludwig (Ludek) Mischkolnig pa bi morda lahko posredoval in dosegel, da ga izpustijo.
Ludwig je eden tistih takratnih Mariborčanov, ki se je počutil bolj Nemca kot Slovenca in se je v vlogi predstavnika Tretjega rajha zelo dobro odrezal, čeprav je še zmeraj živel z mamo, ki ga je ob večerih pričakala s palačinkami.
Potem se mu je nenadoma ponudila priložnost, da si prisvoji dekle, ki jo je nekoč v otroštvu na Pohorju potegnil iz snega in je sedaj v njem prebudila čustva.
Kako daleč je Sonja pripravljena iti, da svojemu ljubemu povrne svobodo? Kje so meje, do katerih bo Ludwig izkoriščal svoj vpliv in moč, da doseže svoj cilj? Bo zvesti Valentin še lahko zaupal Sonji in z njo zaživel srečno skupno življenje?
Jančarjev roman se dogaja sredi vojne, ko je sovraštvo na višku, zato naslov In ljubezen tudi kot da vzbuja upanje.
Ezl’ek je znameniti vogal pri kavarni Astoria, ki je bil v preteklosti priljubljeno zbirališče mladih in »plac za randije«, na katerem se je rodilo nešteto ljubezni.
Ivo Štrakl in Ivo Mojzer sta oslovskemu kotu posvetila pesem:
Je težko verjeti, da vsa leta so mimo
in prijat’le zgubili, zdaj smo tujci vsi.
Na eku pred Orlom vedno isti obrazi
so vse dneve prestali, bil je drugi dom.
Tam Đoki in Puma, tudi Pero in Jura,
pa še Buli in Tona so učili vse
zrejalke dijake, da le šola je važna
in da špricati pač je grdi greh.
To bil je Ezl’ek, prva šola vseh nas,
ki imeli smo še čas za špas.
To bil je Ez’’ek, vsak večer družil je
mlade vse tovariš, školnad, vse.
To bil je Ezl’ek, danes pa novo vse
važno je, zato pa naj vse to
del spominov bo iz mladih dni preteklosti.
Ko vračam se v mesto, mi spomini hitijo
na prostor pred Orlom, tja na Ezl’ek,
vse dolge debate le o športu in filmu,
o ljubezni in sreči, ta mladostni smeh.
In mladi obrazi so že gube dobili,
ker so leta že mimo, ah, tak je to!
Živleje je tisto, ki nam daje in vzame
in nikoli ne čaka na nasmeh.
To bil je Ezl’ek, danes pa novo vse
važno je, zato pa naj vse to
del spominov bo iz mladih dni preteklosti,
le del spominov bo iz mladih dni preteklosti.
Avgusta 2017 je priljubljeni bollywoodski (indijska filmska produkcija v jeziku telugu) igralec Venkatesh Daggubati skupaj z igralko Nayantharo posnel romantični glasbeni videospot za pesem Mallela Vanaala iz filma Babu Bangaram po naše Zlati deček.
To seveda ni bilo prvič, da so indijski filmski ustvarjalci snemali pri nas. Nekaj let pred tem so tukaj snemali televizijsko nadaljevanko, ki se je dogajala v Londonu.
Možakar iz Kamnika z mogočnimi brki je svojo Marijo Sterger ljubkovalno poimenoval Marica in ji je že v zbirki Poezije iz leta 1904 posvetil več pesmi: V spominsko knjigo, Pod kostanji, Sam, Carica, Mož, Morje, Oltar, Moje solnce in Posmrtna idila.
Leto pozneje sta stopila na skupno življenjsko pot, ob skrbi drug za drugega pa sta vseskozi ohranila izjemen čut tudi za druge.
1. novembra 1918 je Maister domobranskemu polkovniku Antonu Holiku v odgovor na njegov memorandum z dvanajstimi točkami, da bi naj Maribor pripadal nemški Avstriji, odločno izjavil: »Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov.«
Vse mariborske vojašnice in ključni objekti so po njegovi zaslugi ostali slovenski, Marica pa mu je ves čas stala ob strani. Ker je odlično obvladala francoščino, mu je kot prevajalka pomagala pri pogajanjih o severni meji z antantnimi oficirji.
Še več, leta 1919 je ustanovila Mariborsko slovensko žensko društvo, ki je skrbelo za ranjene vojake, sirote, revne šolarje ter zbiralo sredstva za otroško bolnišnico, organiziralo letovanja za otroke, nudilo finančno pomoč materam brez zaposlitve in se zavzemalo za pravico žensk do volitev in njihovo ekonomsko neodvisnost. Veljala je za tako imenovano narodno damo Maribora.
Par je bil vseskozi vključen v družbeno dogajanje tako na humanitarnem kot kulturnem področju. Svoje poslanstvo sta udejanjala brez kakršnega koli dobička.
Tudi tebi se osuje cvetje,
tudi tebi pride zime čas,
ko se beli prah življenjske ceste
prime s silo tvojih svilnih las.
Jaz pred tabo morda grem počivat
truden – v črne ruše večni mir.
Ti pa, Mara, preživela sama
svoj življenjski tihi boš večer!
Ob kaminu boš sedela v mraku,
v sanjah gledala v plamena žar,
motil le te bo v zamišljenosti
z mizice bučeči samovar …
V duh vrnila se ti bode doba,
ko sva v mladih šetala se dneh
z roko v roki in ljubezni svete
v enomer iskala si v očeh.
Mara, takrat čitaj moje pesmi,
saj srce mi gorko v njih živi,
ki le zate je čutilo, Mara,
ki si vse mu bila, Mara, ti.
V zimskih dneh, veš, zlata moja Mara,
tolažnik srca je pač edin
na minuli čas pomladi cvetne
topel, svetel in sladák spomin.
1.
Še veš?
Pod drevjem sva skupaj šetala,
pral nama je lica dež
in z listi sapa pometala.
A ni bilo mar to nama.
Še veš?
Srcé mi je v mrak utripalo
in moje okó lehko
po tvojih očescih tipalo
ko senca po jasnem zlatu.
Še veš?
Otožno si me pogledala,
žarela so lica ti,
a nisva si nič povedala
o srčni ljubezni vroči.
2.
Dal nageljev sem šopek ti.
Vesela si ga vzela
in z belo roko cvet rdeč
na prsi si pripela.
In solnce žarko ta je cvet
skrivaj občudovalo
ter iz zavisti za oblak
se skrilo in zaspalo.
In zašuštelo je okrog
med starimi kostanji,
ko bila bi jih jaz in ti
motila v mirnem spanji.
Ko himna čulo škrtanje
se v vejah je stoletnih;
jaz pa med himno to sem pil
ljubezen z lic ti cvetnih.
3.
In prosil takrát sem te, prosil,
da snideva spet se tam doli,
omotne pijače da bí dobil
ljubezenski žejni boli.
In res si prišla proti mraku.
Hodila pod drevjem sva starim,
jaz pravil z otožnim sem glasom ti,
kako domá samotarim.
Pogledal potem ob slovesu
sem v dušo ti zame čutečo
in z vero odšel sem, da sama ti
doneseš mi v dom moj srečo …
Kako drhtim in trepečem,
iz tvojih sladkih ust pijoč,
ti angel, ti bela lilija,
ki dihaš v dušo iz svoje mi moč!
In kadar snivam kraj tebe,
v nebesih moj duh živi …
Kaj meni ves svet, jaz – ti sva svet,
in tvoja duša moj bog se mi zdi.
A ko se ločim od tebe
in sem brez svojega bogá,
tedaj se zavem, tedaj spoznam,
da čaka zopet pekló me domá.
Čudno se mi zdi, neverojetno,
da ti, moja mala Marica,
mogla v mehki nežnosti postati
mojega si srca cárica.
Bonapart in Cezar, Aleksander
so zaróbili za rodom rod,
a noben bi teh me ne podjarmil,
ni Radecki, slavni vojskovod.
V krvi, veš, imam železo, voljo!
In nikogar bi se ti ne bal,
no, še z vragom bi se meril zvitim …
Težko težko, da bi me ugnal.
Ti pa kar prišla si brez orožja,
iz oči ti plamen je gorel
in že v mojo je iz tvoje duše
veni-vidi-vici zadonel.
Vem, da veni-vidi-vici
v srcu ti je geslo bilo,
ko naključje naju je
prvikrat spojilo.
Vem, da veni-vidi-vici
v srčecu si ponavljala,
kadar vroč si in sladák
mi poljubček dala.
Ne domnevaj si, da moral
suženj sem pred tebe pasti;
jaz podjarmi j en sem boljár,
ti pa v moji lasti …
Božič 1903. Trst.
1.
Solnce je boga prosilo:
«Stvarnik moj, svetov mogočni,
daj zrcalo mi presvetlo,
da pogledam si obličje,
kadar v narode grem tuje!»
Dal mu stvarnik morje sinje,
velikansko – nepresežno …
No, da jaz sem bog stvaritelj,
dokaj daljše, dokaj širše
sinje in pa čisto morje
vstvaril bi ti za zrcalo,
Marica, ti solnce moje.
2.
San Carlo zdaj tiho sameva,
ko da bi ves Trst bil zaspal.
Le burja divjá in buči
ter valček vzdiguje in val.
A mene še v burji ne zebe,
ko reže, ko žvižga srepó,
ko mrzlo poljublja obraz
in sinje pometa nebó.
Veš, ljubica, srček ti zlati,
če pijem ljubezen ti z ust,
mi sije nebeška pomlad,
pa bodi avgust ali pust! —
3.
Tam gori visoko nebó,
tu doli globoko morjé …
Po morju pa čoln se ziblje lehkó,
v njem združeni srečno srci sta dve.
Ti sama ne znaš, jaz sam ne znam,
kako te v dnu duše rad imám,
ti Marica, moje zlató.
Poglej tja črez morsko planjavo,
ki gre v nedogledno daljavo!
A, ljubica, kaj je vse to?
Ljubezni jaz v srcu imám več zaté,
ko morje široko zelene vodé.
O, ljubica, ti čista stvar,
krepostna ti devica,
sezidal svetel bom oltar
in vanj te del, svetnica.
In ljudstvo bo iz daljnih dalj
v kapelo prihrumelo
in iz srcá presvet koral
pobožno ti zapelo.
Sred oljkinih se bodo vej
ponižno priklonili:
«Gospod, dovoli blizu k njej,
da bomo jo častili.
Ti njen si kralj, ti njen si bog
in ona ti svetnica …
Nam ni ednake dal naš bog,
ko tvoja je svetnica.
Dovoli torej blizu k njej,
da bomo jo častili,
da bodo še brez časa mej
zanamci jo slavili.»
A jaz bom neizprosen, trd,
da zadnji se umakne.
In ležal bo pred mano strt,
kdor se te le dotakne!
Naj si drugod svetnic, devic
pobožni svet poišče,
a tebi srčnih bom cvetic
jaz nosil sam v svetišče!
Uklonil bom kolena sam,
sam božal rožna lica
in usteca medena sam
poljubljal ti, svetnica!
Svetnica ti, jaz božji mož –.
V kapelici zaprti
le moja si, le moja boš
v življenju in po smrti!
Luč ti moja, moje zlató,
ti izvor moje tihe sreče,
ti si moje solnce blesteče!
Veš, tako te ljubim goreče …
Ti si moje solnce zlató!
Da bi mi bog moč Jozue dal,
pa bi jaz svoje solnce svetló
na mrakovito si srčno nebó
kar za vedno prikoval.
Pod snežno odejo ležal
bom mrtev v zimi pozni …
Črez mene v gonji grozni
razljučen bo sever bežal,
pereč, leden in dušeč,
a mene ne bo pretresal več –.
Umrl bo v svetu namé spomin,
do groba mi v snegu ne bo stopinj.
Počasi črez mrzle grobove
le, ljubica, ti boš približala se,
ko tema na polje bo nižala se.
In tiho boš, tiho boš stala
in tiho le v srcu plakala
in stlala mi sveže cvetove …
In rahel jug bo toplo zapihal
in meni in tebi pokoj zadihal.
Kdo bi si mislil, da se lahko v tako majhnem prostoru, na samo 7,5 m2, rodi velika ljubezenska zgodba. Trafika je zrasla v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ponujala pa je vse, kar so takrat ponujale trafike: časopise, razglednice, tobačne izdelke in … znamke.
Mlada Antonija Rybachek je tukaj pomagala svoji teti Leopoldini Jeglič, ki je imela trafiko v najemu. Nekega dne se je oglasil Ernest Papež in kupil znamko. Naslednji dan je prišel po novo in dan zatem spet po novo. Začel je hoditi vsak dan po eno in potem po dve znamki, po eno dopoldne, po eno popoldne …
Fant je moral poslati ogromno razglednic in pisem ali pa mu je bila mlada trafikantka tako všeč, znamke pa so bile toliko poceni, da si je lahko privoščil pogoste nakupovalne obiske.
Beseda je dala besedo, poljub pa poljub – in par, ki je postal prepoznaven, je svojo zvezo sklenil z večno zaobljubo.
Kmalu se jima je rodil sin Peter, nekaj let za njim pa (med drugo svetovno vojno) še hči Helga.
Ne glede na vojno, ki je divjala zunaj, je par mirno opravljal svoje delo v trafiki, kjer sta kovala načrte za prihodnost, ko bo prišla svoboda in bo svetu zavladal mir.
A po vojni za Ernesta ni bilo ne svobode ne miru, saj naj bi nova oblast imela dokaze o njegovem sodelovanju z okupatorjem. Naročili so mu, naj se zglasi na sedežu Korpusa narodne obrambe Jugoslavije (KNOJ) in po tistem je Ernest izginil neznano kam.
Antonija je ostala sama, s šestletnim sinom, nekajmesečno hčerko in delom v trafiki, s katerim je zaslužila ravno dovolj za življenje.
Čez čas je začel Antonijino trafiko obiskovati mladenič, ki je podobno kot prej Ernest znamke, kupoval po eno cigareto zjutraj in eno popoldne. Alojz Menih je bil izjemno strasten kadilec ali pa izjemno strasten občudovalec mlade vdove. Vztrajni Alojz je počasi obudil ogenj v Antonijinem srcu ter čez čas postal njen mož in oče otrokoma.
Trafika ljubezni – ime je dobila zaradi Antonijine zgodbe – danes služi kot najmanjši slovenski muzej in kulturno-informacijska točka pod okriljem Muzeja narodne osvoboditve Maribor.
Labodi so ob Dravi stari znanci, še posebej smo postali pozorni na njih po letu 2020, ko si je labodji par pripravil gnezdo v neposredni bližini restavracije Jack & Joe na mariborskem Lentu.
Prvo leto sta imela šest mladičev, od katerih je eden kmalu poginil, a sta jih že naslednje leto ponovno dobila šest. V času, ko je bilo območje Lenta še odprto za promet, so bila vozila nevarna za labode, še posebej v času gnezdenja.
Sedaj pristojne službe, Mestna občina Maribor in Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije poskrbijo, da so labodje družine zaščitene v času gnezdenja in ko imajo mladičke, saj so labodi izjemno zaščitniške živali. Obiskovalci Lenta pa z veseljem spremljamo puhaste naraščaje.
Labodi, ki živijo v paru, so izjemno predane in zveste živali, ki ostanejo skupaj vse življenje.
Naj bo to vajin prostor ljubezni. Ohranita ta občutek sreče in ljubezni ter postanita del čudovite poti poljubov po mestu ob Dravi. Nasmehnita se prihodnosti in s sliko ohranita ta nepozaben trenutek.
8
foto
kotičkov,
8
ljubezenskih
zgodb,
ki bodo pogrele vajine
praznične zimske sprehode.
Maribor ni samo univerzitetno mesto, festivalsko središče in turistična atrakcija. Je tudi mesto ljubezni. Vsak kotiček skriva svojo zgodbo in nekatere med njimi boste lahko odkrili, če se boste sprehodili po naši Poti poljubov.
Osem točk, osem ljubezni in privlačnih prizorišč za fotografiranje. Ustavite se pri vsaki in zajemite kodo QR, da boste prebrali, prisluhnili ali si ogledali ljubezenske zgodbe, ki smo jih izbrskali za vas.
Naj vas ta razstava ljubezni na prostem navdihne, da za trenutek razmislite o svoji ljubezni, se z njo ovekovečite in odnesete vtis, spomin in košček mesta, ki govori jezik srca.
